Intervju z Riccardom Montolivom

Sport week je opravil intervju z Riccardom Montolivom, ki je letos poleti postal novi ?lan Milana. V svoji karieri je igral še za Atalanto in Fiorentino ter za Italijansko reprezentanco, s katero je na EURU 2012 osvojil srebrno medaljo. Za vas smo ekskluzivno prevedli intervju, ki je bil objavljen 1. septembra 2012.

Pravijo, da ste meteroseksualec, kakšna je vaša reakcija?

Zelo se nasmejem, ko to slišim. Se ne depiliram, nimam tetovaž, h frizerju grem poredkoma, ne uporabljam kozmeti?nih krem, imam razpokane roke… Kadar sem izvedel za to vest sem si mislil: tukaj je nekdo zelo zgrešil.

Vam je smešno, ko re?ejo da po osmih letih Serie A, nimate definirane igralne pozicije na igriš?u?

Ne, ni mi smešno in to me celo razjezi, ker to ni resnica. Svojo prilagodljivost sem pla?al na treh razli?ni igralnih mestih: organizator igre, desni ali levi igralec vezne linije in »trequartista« (igralec za napadalcema). Ljudje so slabo informirani, vsi pravijo: »je soliden, vendar…lahko igra trequartisto, vendar to ni njegova pozicija… lahko igra na sredini, vendar…« Po eni strani je to prednost, da lahko igram ve? pozicij, po drugi strani pa za nekatere ostanem le polovi?en igralec.

Kaj sta se glede igralnega mesta, dogovorila z Allegrijem?

Ho?em igrati na sredini igriš?a, vsekakor no?em biti trequartista. V reprezentanci sicer igram to pozicijo, vendar z druga?nimi nalogami. Kon?ajmo s to zgodbo: nisem trequartista.

Kako želite, da se vas ljudje spominjajo po koncu kariere?

Kot kompletnega igralca sredine, ki zna braniti in tudi napadati.

Se ?utite prevzeti odgovornosti, ki jih je prej imel Pirlo?

Tukaj sem zaradi tega.

Primerjave z vašim predhodnikom se izgubljajo: ali je boljše ignorirati stvari, ali je boljše odreagirati in pokazati karakter?

Ignoranca ni dobra za ni?. Vendar je bolje karakter konkretno pokazati na igriš?u in ne samo govori?iti.

Kaj vam manjka, da postanete najboljši na vaši poziciji?

Dokazati se v velikem klubu in osvajati lovorike.

V Milan je prišel tudi vaš velik prijatelj Pazzini. Kaj vas veže skupaj?

Skupno preživeta leta v mlajših selekcijah Atalante, skupaj sva delila sanje, upanja in pokal Primavere. Na isti tekmi sva debitirala v Serie B, Serie A in reprezentanci U21.

Najlepši spomin v vseh vaših skupnih letih?

Vedno so nas ljudje zamenjevali, ker sva si bila podobna, za?eli so nama govoriti »Pozzolivo«.

Povejte po resnici, nikoli si niste mislili, da se bosta ponovno sre?ala pri Milanu?

Ne, tega si res nisem predstavljal, to pa predvsem zaradi tega, ker je igral za našega direktnega rivala. Kadar sem ga sre?al sem mu rekel: »Oprosti, ali nisi bil ti moj sovražnik, nisi bil ti oble?en v modro-?rno?«

V sla?ilnici se tih, ali dvignete glas?

V Firencah sem bil kapetan, dvignil sem glas, kadar je bilo to potrebno.

Vaša zgodba v Firencah se je slabo kon?ala, za Fiorentino ste igrali 7 let…

Uprava kluba je naredila vse, da bi me prikazala v slabi lu?i pred navija?i. Hotel sem razložiti, zakaj nisem hotel podaljšati pogodbe, vendar to ni bilo mogo?e. Vse bi se kon?alo druga?e, ?e bi mi dovolili povedati, zakaj sem hotel oditi.

Kaj vas je pri tem najbolj zabolelo?

Najbolj me je zabolelo, ko so mi odvzeli kapetanski trak. Uprava je želela, da moji soigralci za medije izjavijo, da je bila to njihova odlo?itev. To seveda ni bilo res, kajti prav moji soigralci so me izbrali za kapetana. Motila me je tudi tista izjava o Nocerinu in Nou campu. Grdo je bilo videti, kako so jo mediji predstavili, to je bil del privatnega pogovora. Med mano in Antonijem ni bilo nikoli problema. Vse sem mu razložil prek telefona, še preden je izjava prišla v medije. Rekel sem mu: »Jutri boš v medijih prebral moje besede o tebi, vendar vedi, da nisem imel nobenih slabih namenov.« V resnici sem hotel re?i, da je on imel možnost izboljšati svojo kariero proti Barceloni, medtem ko je bila ta možnost meni odvzeta.

Najslabši trenutek v Firencah?

Boži?. V Firencah sem veljal za izdajalca, pošiljali so mi grožnje prek interneta, pisali grafite,…

Kako ste odreagirali na vso to sovražnost? Ste se zadrževali v hiši?

Postal sem previden, držal sem se zase, kadar sem odšel ven sem se izogibal množic. Vseeno moram re?i, da na ulicah nikoli nisem imel težav, ljudje so me podpirali. Druga zgodba je bil stadion, tam so žvižgi in žalitve padale kot dež.

Vam je ta zgodba pustila globok pe?at?

Firenze ni enostavno mesto. Okoli mene sem naredil »oklep«, ne poznam ve? strahu, vsaj v nogometu.

Kaj ne deluje v svetu nogometa?

Ogor?enje ob vsaki negativni ali celo pozitivni situaciji. Ne prenesem neuravnoteženosti, sam sem namre? zelo uravnotežena oseba. Za to ni kriv nobeden posebej, v naši državi je postala situacija takšna, da je vsak proti vsakemu. Rajši povem tisto, kar mi je v nogometu vše? in to je odnos med soigralci. Pri Milanu imam ob?utek, kot da sem tu že celo ve?nost. Bral sem, da je sla?ilnica Milana nekaj posebnega, sedaj sem se o tem tudi prepri?al.

V Milanellu so šokirani zaradi vaše to?nosti in delavnosti. Ali je to zasluga vaše mame, ki je Nemka?

(smeh) Sem lahko vklju?imo tudi o?eta. On je še bolj strog kot moja mati, ki kljub temu, da je Nemka, je v dolo?enih stvareh toga. Vsekakor sem obnašam na tak na?in, kot so me doma vzgojili. Ponosen sem na moje starše in upam, da bom podobno vzgajal tudi sam svoje otroke, ko bom enkrat postal o?e.

Kakšna je vaša družina?

O?e je nevro anestezist v Milanu, mama pa je u?iteljica Nemš?ine, na domu u?i enkrat na teden. Imam še brata, ki je odvetnik.

Torej ste vi ?rna ovca družine!

(smeh) Tako je. Kon?al sem sicer srednjo ekonomsko šolo. V prvo ekipo Atalante sem prišel z osemnajstimi leti, vendar je bila šola vseeno na prvem mestu.

V kakšnem jeziku govorite doma?

Z mamo govorim Nemško, z o?etom pa Italijansko. Do enajstega leta sem mešal Nemš?ino in Italijanš?ino, iz tega je nastal pravi cirkus.

Kakšni ste bili kot otrok?

Zaradi dobre vzgoje sem bil priden otrok. Kakšno sem sicer tudi ušpi?il, ve?krat sem po šoli zamujal domov, vendar sem takrat dobil potuho pri o?etu. V oratoriju sem spoznal prijatelje, s katerimi še danes prijateljujem. Vesel sem, da sem pri Milanu, ker sem bližje doma, sedaj jih bom lahko ve?krat obiskal v Caravaggiu.

Kako lahko igralec ostane normalen v svetu vrhunskega nogometa, s takšnimi pla?ami, ki jih igralci prejemate?

Jaz še vedno nakupujem hrano v nakupovalnih središ?ih. Poskušam ostati normalna oseba, kljub mojemu poklicu. Lo?im profesionalno in privatno življenje: kadar grem na trening vklopim stikalo, kadar se vrnem domov, ga izklopim.

Ste tako osvojili vaše dekle Cristino De Pin? Govori se, da ste jo zelo dolgo osvajali in zelo diskretno...

(smeh) Res je, osvojil sem jo z zelo staromodnim na?inom. Sre?evala sva se mesec dni, nato sem jo komaj poljubil na ustnice. Potem so se za?ele ve?erje, cvetje,... Imela je veliko predsodkov o nogometaših, zato so jo verjetno presenetili moji staromodni na?ini.

Intervju je opravil Sportweek Gazzetta dello sport